karate

Click here to edit subtitle

KARATE

Tradicionalni karate je borilna veščina, ki ni odvisna od mišične moči in surove sile, kateri sta sicer sestavni del tehnike (kate) in aplikaciji le te (kumite). Je umetnost opuščanja mišične moči in po osvojitvi forme (ali njenih principov), jo moramo opustiti, da bi lahko delovali izven nje ali drugače (seveda brez kršenja njenih principov karkoli že počnemo). Poleg tega, moramo se moramo prisiliti, da ne sledimo nasprotniku, še več moramo opustiti misel na zmago. Z drugimi besedami, želja ne sme poseči vmes. Z opustitvijo kontrole, jo ponovno pridobivamo in vse kar delamo, bomo naredili svobodno.


To je zelo težko sprejemljiv koncept, zaradi tega, ker bi vsakdo rad močno udaril, tukaj pa je govora o tem, da se odpoveš kontroli rok in nog. Vsakdo bi rad zmagal, ko prične z vadbo karateja, tukaj pa je govora o tem, da moraš opustiti misel na zmago in se predati. Rečeno ti je, da odstopiš od rezultatov in se posvetiš predvsem procesu samem, vaditi za voljo vadbe. Prvih nekaj let z mojstrom Nishiyamo ni bilo ravno vzpodbudnih. Spominjam se, da ni bilo pohval, pogosto pa me je udaril s svojo palico in popravil, najboljši kompliment pa je bil “no ja”. Ko smo z nasprotnikom vadili “sen”  tempiranje (nasprotnika še preden sproži napad, predčasno prestrežem in odgovorim), je mojster Nishiyama govoril, da v tehniki ni razmišljanja in da samo bog ve kdo bo izgubil ali zmagal. Pogosto pa je opisoval prostor pred nasprotnikom kot pekel, prostor za nji pa kot nebesa “da bi prišel do nebes, moraš najprej skozi pekel” je govoril. Med pripravami na “SEN” je mojster govoril, “ne razmišljaj o svojem nasprotniku in ne misli o lastni tehniki” ali “oči naj imajo blag pogled (brez kazanja namena) duh je močan in pozornost usmeri k lastnim nogam”.


Vse to pomeni, da se um ne sme ustaviti na enem mestu, ne sme se skoncentrirati, mora biti pozoren, seveda brez napora. To pa ne pomeni, da bomo naredili samomor in na slepo krenili z glavo skozi zid. Ravno nasprotno. Sprejeti moramo slabosti in tvegati, da bi lahko bili svobodni ter imeli jasno presojo, šele nato bomo lahko s celim bitjem sodelovali v čemerkoli brez konflikta. Mojster Nishiyama pravi, do so v karateju najpomembnejše naslednje tri stvari: oči, stopala in odločnost.


Karkoli oči vidijo, bi morala stopala simultano izraziti brez posredovanja misli ali dvoma, odločnost pa, pomeni močan duh bez oklevanja. Ne moremo govoriti samo o dobri uporabi telesa, ker je tako dobra tehnika, kakor tudi njen učinek odvisen od pravega duha. V karate tehniki, se mora telo premikati kot celota. Nikoli ne obstaja ločen napor določenega dela telesa, kot, da bi se naprimer del telesa premikal drugače kot celota ali, da bi se del telesa zaustavil in šele nato telo kot celota. Pravimo, da se energija iz notranjosti telesa širi navzven oziroma iz centra telesa proti okončinam (tan den).

 


Moč karate tehnike je odvisna:

 

  • Od mehkobe (elastičnosti) mišic in sposobnosti spremeniti od mehkega na trdo (in iz trdega na mehko) v najkrajšem možnem času (v kontaktu),
  • Koordinacija vseh mišic in sklepov v smeri energije v pravi sekvenci ter pravilno tempiranje,
  • Pravilno tempiranje mišične kontrakcije-ekspanzije (sprostitev), glede na pravilno tempiranje pri premiku sklepov, med izvedbo tehnike.

 

Zelo pomembna misel v karateju je “enkratna priložnost poraza ali zmage” in prav to, je razlog poudarjanja “todome” ali “tehnike odločilnega udarca”. Zaradi tega tako močno pudarjamo kime wazo, oziroma, da se vsa energija, ki se je akumulirala v tehniki prnese skozi cilj v trenutku dotika. Kime pomeni, da celotno bitje psihično in fizično udari cilj, v najkrajšem času se celotno telo poveže v eni smeri, nič energije se ne sme odbiti ali uiti. Kime dobesedno pomeni psihična in fizična združitev. Bolj kot smo mehkejši oziroma sproščeni v premiku (sproščeni pomeni ravno pravšnjo napetost, da se aktivnost lahko izvede), imamo večji potencial napetosti ob stiku. Bolj kot imamo popolno napetost ob stiku, večji potencial energije bomo imeli za naslednje delovanje. Iz do sedaj navedenega se lahko naučimo, da je karate tehnika vedno kontinuirana, da je zaključek ene tehnike najboljši pogoj za začetek naslednje, medtem, ko je momentum ravnokar izvedene tehnike še vedno prisoten. Oči pripeljejo in pripravijo telo v naslednjo smer, podoba/predstava iz spodnjega dela trebuha in oči se premikajo skupaj iz ene smeri v drugo, dihanje sledi predstavi (umu) in telo sledi dihanju, torej kadar govorimo o kontinuiranosti  forme ali med aplikacijo, mislimo na umsko in na tehnično kontinuiranost dihanja, ko se poveže s stopali, da bi ustvarili gladko povezanost med tehnikami. Ne moremo govoriti o mehkosti, če nimamo “korenin”, kar pomeni, da v karate tehniki potrebujemo močan položaj, da bi lahko izrabili zunanjo bazo (zunanjo silo), saj se v karateju prenos energije prične od stopal, preko nog do trupa proti tehniki sami. (tehnika noge ali roke se smatra kot podaljšek telesa ali preprosto kot kontaktno orodje). V kolikor spodnji in zgornji del telesa nista usklajena, tehnika ni le šibka, temveč je težka in bo sčasoma povzročila probleme v hrbtu in bokih. Pravilna je trditev, da s stopali ustvarimo vrhunsko tehniko, če pa jih ne uporabljamo pravilno, potem nimamo korenin, ne uporabljamo zunanje baze za povečanje energije, potemtakem ostaja edini način za ustvarjanje energije neodvisen napor lokalnega področja, kar imenujemo “težka tehnika”. Taka tehnika je šibka, omejena na mišično sposobnost posameznika in prav gotovo mu bo povzročila izgubo nadzora nad lastnim centrom in ga vrgla iz ravnotežja.


Vsi sklepi v telesu morajo biti prosti, kakor da bi bila vsaka kost ločena od lastnega sklepa. Šele nato bo gib sproščen, energija pa se bo lahko tekoče prenašala, naše telo bo posledično postalo lahko in občutljvo. Položaj je tukaj posebnega pomena in ne pomeni, da se moramo postaviti v togo pozicijo, temveč moramo biti pozorni na odnos med vratom, glavo in hrbtenico. Ker so stopala vkoreninjena v tla, mora glava obviseti na vrhu, tako da hrbtenica ni pritisnjena, šele takrat dihanje in prenos energije ne bo moten. Um in telo morata biti usklajena – vsak gib se začne z umko aktivnostjo, linija energije vsake tehnike mora biti čista, dihanje mora slediti mišični dejavnosti, za tem kosti in šele za tem tehnika (vse to se mora zgoditi simultano). V kolikor nimamo predstave, potem telo ne more v celoti sodelovati v določeni smeri in gib bo postal neurejen. Takšno gibanje ne prdstavlja borilne veščine ampak samo aerobično vajo, ki uporablja formo karate tehnike.

 

Preveden članek "About traditional karate", ki se nahaja na spletni strani ITKF, avtor članka je ARIC LEVIN.