karate

Click here to edit subtitle

Kaj je DOJO?

Ljudje, ki vadijo karate, pravijo šoli ali klubu kjer vadijo, DOJO. Beseda se lahko nanaša na zgradbo v kateri je šola ali pa se lahko nanaša specifično na sobo, telovadnico ali dvorano, kjer dejansko vadijo. Če je pouk zunaj, je igrišče (polje, njiva) pod odprtim nebom DOJO.

DO, prvi ideogram v dojo, pomeni »POT« ali »STEZA«, medtem ko JO pomeni »MESTO«. DOJO pomeni »MESTO KJER NEKDO HODI po POTI ali STEZI«. Mogoče boš mislil, da si je to nasprotujoče: ne moreš hoditi zelo daleč, če tičiš notri v karate studiu. Resnica pa je ta,da te čas, ki ga preživiš v doju lahko vodi dolgo pot po stezi telesne in duhovne rasti.

Prav tako kot drugi Azijci, tudi Japonci pogosto vidijo življenje kot potovanje po stezi, ki se začne z rojstvom in konča, ko umrejo. Pot življenja je enosmerna ulica. Ne moremo se obrniti in ponovno živeti preteklosti. Ko živimo iz dneva v dan, iz leta v leto, se ne bo povrnila niti ena sekunda.

V karateju si učenci prizadevajo hoditi to stezo najbolje kot zmorejo, s spoštovanjem in pogumom soočiti se s težavami, ki jih mogoče srečajo na njihovem potovanju. In ker je trenutek v doju, ko učenec oziroma učenka ne poskuša dati vse od sebe, izgubljen trenutek življenja, karate učitelji povedo učencem, da naj vsako tehniko izvedejo po svojih najboljših zmožnostih.

Na vsakem potovanju srečamo ljudi na poti, in nekateri bodo potovali naprej z nami. Včasih imamo srečo, da razvijemo dosmrtna prijateljstva skozi naša potovanja. Enako velja za potovanje na poti karateja. Dojo ni samo mesto za vadbo, ampak tudi mesto, kjer boš dobil veliko prijateljev in se družil.

V japonski tradiciji se ne izkazuje spoštovanja le ljudem, ampak tudi prostorom in stvarem. To predvsem velja za duhovno pomemben prostor kot je dojo. Zato moraš poskušati in pomagati vzdrževati tvoj dojo čist in dobro vzdrževan. Ko vstopiš in izstopiš iz doja, se moraš vsakokrat tudi prikloniti. Ljudje pogosto na podoben način izražajo spoštovanje mestom čaščenja. Čeprav karate ni religija, z izkazovanjem svojega spoštovanja pokažemo, da ne jemljemo naš dojo in niti koristi, ki jih pridobimo iz njega, za samoumevne.

 

  • Do je fonetičen znak. Leva stran prikazuje nogo (spodaj), ki hodi po črti, ki predstavlja cesto (zgoraj). Skupaj izražata pomen »cesta« ali »pot«. Element na desni kaže izgovorjavo znaka.
  • Jo je fonetičen znak. Leva stran je slika kupa zemlje zgrajenega za čaščenje Boga Zemlje, iz katerega se je razvil pomen »zemlja«. Element na desni prikazuje izgovorjavo znaka in tudi pomeni očistiti religiozno mesto. Skupaj izražata pomen »mesto« ali »prostor«.
Kaj je SHOMEN?

Vsak Dojo ali prostor za vadbo ima stran, ki se imenuje SHOMEN. Ta stran se šteje kot najbolj pomembna za tiste, ki vadijo tam karate.

Prvi ideogram SHO pomeni »primeren (pravi)« ali »pravilen«, medtem ko MEN pomeni »sprednja stran (čelo)« ali »pročelje«, ampak ima poseben pomen v doju, kjer se nanaša na enega od notranjih zidov. Shomen je lahko katerakoli stran dvorane, kjer se vadi, razen tista, kjer ljudje vstopajo in izstopajo.

Shomen orientira dojo v prostoru. Je neke vrste kažipot, ki daje notranjemu prostoru doja pomen. Če je dojo stalen in ne najeta ali izposojena zgradba, je shomen običajno okrašen s stvarmi kot so potreti preteklih karate mojstrov, kaligrafskimi deli, miniaturnim oltarjem ali kombinacijo naštetega. Ko je glavni učitelj šole poklican, da se formalno usede (počepne), se bo on ali ona tudi usedla ob shomenu.

V japonski tradiciji se ne izkazuje spoštovanja le ljudem, ampak tudi prostorom in stvarem. To predvsem velja za duhovno pomemben prostor kot je dojo. Ker je shomen najpomembnejša stran doja, se bodo učenci karateja priklonili v njegovo smer na začetku in koncu vsake vadbe. Na ta način izkazujejo da cenijo njihovo šolo, njeno zgodovino in prispevke preteklih in sedanjih mojstrov. To nič manj ne drži, ko je dojo v najeti telovadnici ali celo na travnatem igrišču, ko se karate vadi zunaj. Kjerkoli poteka vadba karateja, je tudi dojo in določen shomen in se upoštevajo enaki predpisi vedenja.

Od vseh učencev karateja se zahteva, da izkazujejo tako spoštovanje, ne glede na etično ali religiozno pripadnost. Ne pozabi, priklanjanje v karateju je izraz spoštovanja in ne čaščenja.

Podobno, priklanjanje ni izraz podrejanja (manjvrednosti), in ne bi se smel počutiti ponižanega pri sprejetju tega vidika Japonskega načina vedenja. Dejstvo je, da lahko opazuješ da ko se učenci priklonijo shomenu pred in po vadbi, učitelj naredi enako. Bilo bi višek predrznosti, da bi sebe vzdignil nad tradicije, ki jim sledi tudi tvoj učitelj. Če si Japonec ali ne, ne glede na tvojo kulturo in njeno zgodovino, ko si v doju moraš upoštevati tradicijo karateja in izkazovati spoštovanje do shomena.

  • Sho je znak sestavljenega pomena. Spodnji del je noga, ki predstavlja hojo ali potovanje, in črta na vrhu noge izhaja iz elementa za deželo. Izvorno pomeni iti v drugo deželo in jo opomniti ali napasti. Iz tega se je razvil pomen v »primeren (pravi)«, »pravilen« ali »pravi«.
  • Men je piktografski (slikovni) in diagramatični znak. V središču je piktograf človeške glave. Črta narisana okoli nakazuje pomen »sprednja stran (čelo)«.
BUDO


Obrazložitev definicije in osnovnih pojmov


V Los Angelesu je bila 11.decembra 2005 slovesna skupščina ZBORA JAPONSKIH BUDO BORILNIH VEŠČIN v ZDA, spodnje besedilo pa je jedrnat povzetek odmevnega govora, ki ga je ob tej priliki imel mojster HIDETAKA NISHIYAMA, legendarni mojster in predsednik AMERIŠKE AMATERSKE KARATE FEDERACIJE (AAKF) in INTERNACIONALNE TRADICIONALNE KARATE FEDERACIJE (ITKF).


V uvodu naj kratko pojasnimo kdo je mojster HIDETAKA NISHIYAMA.

Hidetaka Nishiyama

Mojster HIDETAKA NISHIYAMA je rojen leta 1928 v Tokiu, kjer je začel z vadbo karateja leta 1943 pod vodstvom mojstra GICHINA FUNAKOSHIJA, utemeljitelja modernega karateja. Leta 1951 je postal soustanovitelj JAPONSKE KARATE ASOCIACIJE (JKA) in bil izvoljen v odbor direktorjev.

Gichin Funakoshi



Leta 1961 je mojster NISHIYAMA ustanovil VSEAMERIŠKO KARATE FEDERACIJO (AAKF), leta 1974 pa je ustanovil MEDNARODNO AMATERSKO KARATE FEDERACIJO (IAKF).

V letu 1958 je IAKF spremenila ime v ITKF, leta 2000 pa je od JAPONSKEGA CESARJA prejel RED SVETEGA ZAKLADA z zlatimi žarki za osebno promocijo japonske kulture skozi vse-življenjsko poučevanje tradicionalnega karateja.

Leta 2001 mu je bil podeljen KRIŽ ČASTNEGA REDA ZA ZASLUGE Republike Poljske.

Člani INTERNACIONALNE TRADICIONALNE KARATE FEDERACIJE nadaljujejo njegova prizadevanja za ohranitev BUDO duha pri vadbi tradicionalnega karateja in pospešujejo njegov razvoj po vsem svetu v prid bodočih generacij, ki se bodo posvetile učenju te izvirne borilne veščine.

*

In sedaj k govoru in obrazložitvi tega legendarnega mojstra:

Skozi stoletja je BUDO nosil v sebi težnjo razviti sistem borilnih veščin, ki niso odvisne izključno od fizične moči, pač pa od psihičnih in notranjih tehnik, ki do skrajnosti povečajo energijo in moč. BUDO izkušnja poveča trdnost in nepopustljivost duha tako, da lahko tiste, ki ga vadijo, usposobi za obvladovanje nasprotnika brez nujne fizične konfrontacije. BUDO je osnova telesnih dejavnosti, ki težijo k zmagi brez boja.

*

BUDO: zgodovinski razvoj
Na Japonskem so pogosto izbruhnile državljanske vojne, vse od Tengyo upora leta 940 n.š..

Skozi obdobja notranjih bojev so se razvile različne tehnike in načini bojevanja, med temi so prevladovale: jahanje, lokostrelstvo, naginata, mečevanje, ter bojevanje v vojaškem spopadu.

Uvedba strelnega orožja leta 1543 je pospešila razvoj sistemov bojevanja. Tradicionalni lakirani oklep iz lesa in usnja je postal nekoristen in brez te težke opreme so bili vojščaki sposobni uporabljati hitre in rafinirane tehnike, kadar so se znašli v bližnjem boju mož na moža.

V zgodnjem 17. stoletju je IEYASU TOKUGAWA vzpostavil enotno vladavino na Japonskem in s tem odpravil resnejše vojaške spopade za kakšnih 250 let. Medtem ko so bile japonske bojne tehnike izvirno razvite za skupinsko bojevanje, so jih v obdobju šogunata TOKUGAWA preučevali kot obliko individualnega bojevanja. Odlični strokovnjaki za razne sisteme bojevanja so vzpostavili visoko razvite tehnike, ki so uporabljale ne samo mišično moč, ampak tudi mentalne in duhovne strategije in tehnike v okviru sistematične vadbe. Končni rezultat je bil, da so se ta jedra skrivnostnega znanja razvila v različne šole ali sisteme borilnih veščin.

Te borilne tehnike so bile nato vključene v osnovno izobraževanje, predvsem v samurajskih družinah medtem, ko je bila koristnost vadbe borilnih veščin proučevana z različnih tedanjih akademskih zornih kotov.

Skozi Kanyei obdobje(1624-1643) so se verski učenjaki osredotočili na duhovne koristi borilnih veščin in so jih smatrali za filozofijo.

Konfucijanci so smatrali borilne veščine za način priprave ljudi, ki lahko pripomorejo k izgradnji močne nacije.

Medicinski raziskovalci so odkrili vrednost vadbe borilnih veščin, kot obliko telesne vzgoje.

Akademski pristopi so postali del študija borilnih veščin.

Skozi ta proces so borilne veščine postale več kot vsota njihovih tehnik.

Oplemenitile  so se kot POT (DO) za izpopolnitev človeškega značaja skozi študij BORILNIH TEHNIK (BU).

Na tej točki so bile borilne veščine povzdignjene v kulturni pojav.

*

BUDO kot umetnost.
BUDO tehnike se izvedejo, ko se KYO (nenadzirani mentalni in fizični pretok) zgodi v povezanosti z nasprotnikom med gibanjem. To odpre možnosti za prestrezanje, ki pa jo lahko izvede-uresniči samo nekdo, ki je visoko izurjen, da lahko začuti-predvidi takšne trenutke. Da bi nekdo izkoristil to priložnost ter uporabil karate tehniko, mora eliminirati vse nepotrebne gibe. Moč za učinkovito karate tehniko mora biti proizvedena s čim manj gibanja (po možnosti), oz. s toliko gibanja kolikor ga je nujno potrebno. Popolni in prefinjeni gibi, ki zadostijo tem pogojem, so produkt učinkovite uporabe celote znanj in spretnosti, ki so v očeh javnosti priznane kot veščina.


BUDO in tekmovanja.
Medtem ko mnoge BUDO šole tekmovanj ne vključujejo, pa JUDO, KENDO in KARATE izvajajo nacionalna in mednarodna tekmovanja. Od BUDO sistemov je JUDO olimpijska disciplina vse odkar je bila slovesnost iger izvedena v Tokiu leta 1964.

Posledica tega je, da je pomembnejša tekmovanja v Judu, vključno na Olimpijskih igrah, snemala televizija in so pritegnila znatno pozornost javnosti. Vendar so nekateri svetovno priznani strokovnjaki borilnih veščin prepričani, da je Judo z sprejetjem na Olimpijske igre izgubil svoje BUDO temelje.

Judo je najprej pritegnil pozornost ljudi po svetu zaradi svojih skrivnostnih BUDO značilnosti, kot je npr. sposobnost majhnega človeka, da z metom obvlada veliko večjega od sebe. Vendar pa, ko se je tekmovalni Judo prilagodil zahtevam športa, (osnovni princip Juda je: popusti, da bi zmagal... ta princip že dolgo ni več prisoten v Judu, saj vsi tekmovalci izvajajo mete izključno na silo, moč) so bili ti skrivnostni elementi pozabljeni in število ljudi, ki vadijo Judo je strmo upadlo.

Dr. JIGORO KANO utemeljitelj modernega Juda in prvi japonski član Mednarodnega Olimpijskega komiteja je bil tisti, ki je spoznal veliko nevarnost za BUDO v Judu. Ko se je vrnil iz Štokholma, kjer je leta 1912 sodeloval kot direktor prve japonske ekipe, je globoko zaskrbljen dejal: »Judo bo uničen, če postane olimpijska disciplina…«

S to žalostno ugotovitvijo je dr. KANO razkril svoje globoko razumevanje pojma BUDO in razlik med športnimi tekmovanji in SHIAI v BUDO sistemih.

*

Razlike med BUDO in športnimi tekmovanji so številne,vključno z naslednjimi:
- 1 -

Za tekmovalne športe na splošno velja predpostavka, da sproščajo fizično energijo skozi izvedbo tehnik po predpisanih pravilih. V nasprotju s tem pa ima BUDO-tekmovanje svoje korenine v SHIAI, metodi vadbe, ki se prakticira vse od prvih faz njegovega razvoja in, ki ne vključuje igre kot je to pri športu.

Pri vadbi boja se udeleženca borita drug proti drugemu. Namen takšne vadbe je preveriti lastno sposobnost-izurjenost, hkrati  pa je dana priložnost učiti se mentalnih in fizičnih tehnik od drugega. SHIAI postavi posameznike v ekstremni položaj, ki naj bi dopuščal samo dve možnosti: preživeti ali umreti!

V tem okviru je pouk skozi takšno izkušnjo neprimerno bolj učinkovit.

Pri športnih tekmovanjih športniki razvijejo pozitivne miselne učinke, kot so občutek-zadovoljstvo uspeha, prijateljstva, igre,brezskrbnih ponovitev, itd... medtem ko tisti ki vadijo BUDO, doživijo občutek zadovoljitve skozi SHIAI, ki jim ponuja dragoceno in enkratno priložnost pridobitve globokega znanja in osebne izkušnje.



- 2 -


Mnogi tekmovalni športi imajo različne kategorije, npr. razvrstitve po teži. Pogosto je zmagovalec določen glede na vsoto priznanih točk. Takšne značilnosti imajo smisel v tem, da udeleženci lahko uživajo v komponenti igre, ki je v naravi športa.

Na drugi strani pa morajo biti pri BUDO srečanju vsi nepotrebni, olepševalni ali samo-promocijski elementi tehnik izločeni, kajti vsi BUDO sistemi so bili izvorno razviti z namenom premagati (onesposobiti, ubiti..) nasprotnika karseda naglo, takoj. Končni cilj je izničiti-uničiti moč nasprotnika z enim odločilnim gibom-tehniko (TODOME ali končni udarec). Ta BUDO princip je v velikem nasprotju s športnimi tekmovanji, ki težijo k temu, da dodajo elemente igre tako, da naredijo tekmovanje prijetno ter zanimivo za občinstvo.


- 3 -


Tekmovalni športi omogočajo športnikom sproščanje nakopičene energije. Ta ugodni učinek pripomore h kontroli stresa in je zelo cenjen. Na drugi strani, pri BUDO izvedbi, pa je energije, zbrana v telesu uporabljena v trenutku, na tej točki pa se mora telo nemudoma –takoj spet napolniti z njo,da se lahko spopade z nasprotnikom ali več njimi. Te učinek se imenuje ZANSHIN in je izredno pomemben BUDO element.


- 4 -


Kot je že opisano, v SHIAI nasprotnik ni sovražnik, pač pa ima vlogo učitelja s tem, da se na tak način lahko preveri svoje sposobnosti in izurjenost.

Iz tega razloga je ustrezni ceremonial  bistvena zahteva in ne sme biti opuščen pri nobeni vadbi, pri nobenem medsebojnem odnosu, pri nobenem SHIAU.

- 5 -

V tekmovalnih športih pravila funkcionirajo kot definicija tega športa samega. V primeru BUDO morajo pravila zajeti duhovno komponento in prefinjenost tehnik. Zbrati ustrezna pravila in pravilnike za BUDO sistem je izziv, ki so mu lahko kos samo njegovi najodličnejši praktiki-mojstri, ki razumejo in obvladajo tako duh kakor tehniko tega sistema.



Dodatek:
V splošnem karateju sodniki s premalo znanja krojijo in določajo pravila tekmovalcem, in tako prihaja do absurda, da bistvo veščine krojijo sodniki, tekmovalci pa pač vadijo tisto kar sodniki predpišejo…

V tradicionalnem karateju so sodniki varuhi veščine, aktivno skozi osebno vsakodnevno vadbo sodelujejo pri ohranitvi izročila, na tekmovanjih pa skrbijo, da tekmovalci  prikažejo izvirne vrednote karateja.

*

BUDO kot svetovna atrakcija
Po II. Svetovni vojni je BUDO hitro pritegnil pozornost javnosti v mednarodnem merilu, predvsem zaradi posebnosti, ki jih v navadnih športih ni najti, pa tudi zato, ker je dajal spodbudo ljudem, živečim v povojnih stiskah. Pomen ali vrednost, ki ju ima  BUDO, sta bila tedaj razumljena takole:

  • Vtis, da BUDO priskrbi skrivnostne moči, ki omogočajo manjšim posameznikom, da obvladajo večje in močnejše nasprotnike.
  • BUDO je bil cenjen zaradi kultiviranja duha, ker omogoča ljudem spoznavati metode, s katerimi lahko obvladajo nasprotnika, ne da bi se spustili v fizično konfrontacijo.
  • Medtem ko v navadnih športih športniki urijo zato, da bi prekosili so-tekmovalca (nasprotnika), je cilj BUDOA študij in razvoj lastne osebnosti, ne glede na fizično moč, starost in spol.
  • Strogo je potrebno upoštevati DOJO KUN.

Ob tem, da nekateri BUDO sistemi izvajajo številna tekmovanja, pa je kljub temu ocenjeno (v raziskavah), da je samo 5% tistih, ki jih prakticira, zainteresirano za tekmovanja.

Lahko torej domnevamo, da se večina vadečih ne posveča vadbi zato, da bi bili zmagovalci na tekmovanjih, ampak s težnjo doseči originalni BUDO duh in bi bili za vadbo nezainteresirani, če bi BUDO sistem sledil navadnim športom za ceno izgube svojega bistva.